V ponedeljek smo obirali hmelj — skupaj z mojo mamo.
Vse poletje je hmelj rasel po fasadi hiše, mimo velikih oken. Konec septembra so trte polne storžkov, svetlo zelenih in dišečih. Čas je bil, da jih snamemo.
Trta za trto
Trte sva snela in se z njimi usedla na sonce. Mama na stolu, jaz poleg nje, potem pa storžek za storžkom: utrgati, v košaro, naslednji. Delo, pri katerem ni treba veliko razmišljati — in prav zato ostane čas za pogovor.
Zgodaj popoldne je bila velika košara polna do vrha.
Zakaj to zapišem tukaj
Moj vsakdan so programska oprema, projekti za stranke in sestanki. Popoldne na vrtu, ki se konča s košaro polno hmelja in brez vsega drugega, kar bi moralo biti opravljeno, je najboljša protiutež, kar jih poznam.
Še več je vredno, če ga preživiš s svojo mamo. Takšne ure ne pridejo same od sebe — vzeti si jih moraš.
Hvala, mama, za ta lep dan.